Osebno

Odlična knjiga, ki nas popelje v pandemično leto 2020 skozi Mazzinijeve oči. Avtobiografski roman v kratkih poglavjih skače skozi obdobja Mihovega življenja in pripoveduje prepletajoče se zgodbe. Vse od strašnega otroštva, ki sta ga s svojimi domišljijami in sanjami definirali njegova mama in stara mama, do partnerskega odnosa, ki se je kar šestkrat prekinil, ter vse vmes.

Avtor se odloči spopasti s svojimi travmami s “čudežnimi rešitvami” od hoje po žerjavici, DMT-ja, 10-dnevne Vipassane, do in šamanskih ritualov do hoje po Caminu. Vseh se loti v klasičnem skeptičnem in kritičnem Mazzinijevem slogu, a iz vsake potegne neke nove zaključke.

Prek vseh teh zgodb pa knjiga komunicira samo eno: medčloveške odnose. Vsak bralec se bo najbrž spominjal svojih zgodb, ki so paralele avtorjevim in tako poleg zabavnega branja dobil tudi precej materiala za premišljevanje o lastnih odnosih.

Še obvezen citat:
>Nagrada avtorju kolumn je, ko ga hkrati zmerjajo levi in desni, pohvala razumu, da ga žalijo svečenice novodobnosti, kompliment znanstveniku, da ne naseda ideološkim frazam in čast pisatelju, da ga policijski minister imenuje državna sramota. Kot piše v Bibliji: Bog izpljune mlačne.

Edina kritika, ki jo lahko dam knjigi je spremna beseda. Avtorica je bolj zainteresirana v komuniciranju lastne razgledanosti in vsevednosti, kot pa nameniti besedo knjigi, ki naj bi jo pospremila. Ker je postavljena na konec knjige tako pusti grenak priokus fantastičnemu zaključku Mazzinijevih besed.